Monday, September 16, 2019

Бено Зупанчич: НОЌ И ДЕН



III
Империјалистичките разбојниц и од обата табора... го пренесоа својот крвав танц на Балканите
Леток „Против капитулацијата“

Draga moja, mnogo stvari iz tistih crnih dni je zapisanih in pozabrljenih. Mnogo zapisanih in pozabljenih. Mnogo zapisanih in nezapisanih in nepozabljenih.
Reka casa tece hitro in ne nosi vseh svojih voda do morja. Mnopo se jih razgubi sporoma. Nekaj jih popijejo ljude in zivali, nekaj tovarne, mlini, rasteline, zemlja. Nekaj jih zastane v mlakah ali mrtvih rokavih, kjer zgnjijejo ali izhlapijo. Vcasih se tudi osvobodijo in se znova strnejo z glavnim tokom. Kdaj pa kdaj podivjajo vse naokrug, napojijo z nasiljem sleherno rec ali stvar, se nato umirijo in se kako susno poletje komajda se plazijo po izpranem kamenju.
Malokdo  bi danes se kaj vedel o storklji, ki je ranjena tavala po razrusenem Beogradu, ali o medvedku, ki je s Kalemegdana ves zmeden odhlacal k Donavi, bezec pred mestom, ki je gorelo in se kadilo nad sedemnajst tisoc mrlici v razvalinah zaradi operacije “Kazen”, ce ne bi bil trga v svojjih spominih zapisal sir Winston Churchhill.
Saj je se takrat le malokdo vedel, kako so jugoslovanski politiki drug za drugim romali  v Berchtesgaden in se med drugim dogovarjali, da bodo z zelezniskim prevozom – kljub temo da so bili zeleznicarji proti – omogocili nemskih vojski, da uspesno opravi operacijo “Marita”, kar je pomenilo smrt sosede Grcije. Ko bi ne bilo nirnberskega procesa zoper nemske vojne zlocince, kdo vec, ali bi poznali vsebino Hitlerjevega “Napotila st. 25”, kar je takrat pomenilo uniciti Jugoslavijo vojasko in kot naciionalno celoto, ali njegovega dopisovanja z italijanskim ducejem!
Jostova mati je progosto na pragu cekala moza, da se vrne z dela, in se kar s praga pogovarjala s sosedami. Moj bog, moj bog, so nakatere obupane ponavljale, kaj neki nas ceka? Jost je materi svetoval, naj tega ne dela, naj ne spodbuja ljudi, ki zganjajo paniko, in pri tem pozabil na pravo, na Milku, na knjige, ki so ga cakale, da jih prebere.
Takrat, ko so v Ljubljani, Beogradu in drugod studentje in delavci nastopili zoper pristop k Trojnemu paktu, so se pri Hitlerju zbrali Goring, Keitel, Jodl, Ribbentrop. Tisto jutro 27. aprila so bili tudi kolesarji zbrani pred ljubljansko univerzo, vsi razen Malika, ki ga ni bilo doma. Kricali so s Sovjetsko zvezo. Policaji so bili mlahavi in brez pravega policijskega navdusenja. Mladi kralj in general Simovic nista bila zagotovilo za to, da bi v dezeli vpeljali enake svoboscine za vse in organizirali obrambo dezele tako, kot so ljudi zeleli. Jezik mladih ljudi ne bil vec jezik katekizma, procesij in sprovednic. Se manj jezik onemoglih prelinjevalcev ali sramotilcev. Slisati je bilo kot jezik poplitike, ampak ne vladine, jezik upora, besa in pripravljenosti, o kateri vlada ni hotela nic slisati. Ce so bile v njihovih ogorcenih in zanosnih mislih tudi utvare, je kaj takega mogoce ocitati tudi Churchhillu samemu, ko je s preprostim sestevanjem jugoslovanskih, grskih in turskih divizij prisel do sklepa, da bi se bilo mogoce nemskemu prodiranju na jugovzhod ucinkovito spreti.
Mrsav starcek iz Trnovega, bolesno nagnjen k natancnosti, je vsak dan zapisoval beside, ki jih je najveckrat slisal. Cez teden dni je obupan ugotovil, da v njegovi beleznici nastaja slovarcek, v katarem kar mrgoli tujk: anglofil, boljseviki, fasizem, frankovci, imperijalizem, kapitulacija, mobilizacija, ofenziva, revolucija, volksdeutscher…Starcek si ga je ogledoval z nejevoljnimi ocimi in obcutki. Babilon, si je mislil, bog je zmesal jezike ljudem.
“Grki ze dolgo hudo krvavijo,” je nekega dne vzdihnil Jostov oce, ko je prebiral novice v Slovenskem narodu. “poleg tega so, kolikor vem, majhen narod. Od Turkov pa ni kaj prida pricakovati. Glavo stavim, da ne bodo hodili po kostanj v ogenj, ce jim ne bo treba. Zlasti pa ne za ljubljene Grke.”
Podobnega mnenja je bil tudi Turek Bozicek. Tiste dni je namrec nenehoma krozil po mestu, popival, ogovarjal zenske, ki so mu zdele pregresne, poslusal in napovedoval kot ze zdavnaj poprej svetovni pokol.
Ko so se fantje dober teden zatem odpravljali v prostovoljce, niso vedeli za brzojavko, ki jo je dan poprej Churchill poslal predsedniku Simovicu, prepricujoc ga o tem, da se napad na Jugoslavijo pospesno pripravlja in da bi bilo najbolje se pravi cas udariti vsaj na Italijane v Albaniji, od koder naj bi bili podprali namsko prodiranje iz Bolgarije proti zahodu.
In vendar je bilo vse to navzoce v zraku, v mislih, v nemiru, v nestrpnosti, kakrsna je prevzela ljudi, v pricakovanju, ki niso obetala nic dobrega.
Celo ljidje, ki so bili izrazito obrnjeni navznoter ali so se zanimali samo zase, so se morali zaceti ozirati okoli sebe. Vsak dan je prinesel kaj nobega in vse to novo se je na prvi pogled zdelo usodno in nespremenljivo. Sem ter tja se je kdo spomnil na staro molitev kuge, lakote, vojske, resi nas o Gospod! Vrtinec je bil tako silovit, da ni cisto nic zalegla zgodnja pomlad s soncem in prvim zelenjem ali tolazljive beside vlade, ko je skusala miriti in prikrivati, ne da bi mogle beside vzdrzati izkusnjo resicnosti za vec kot kak teden.
CE pogledat v zgodovinske knjige, bos ugotovila, da je tisto noc, ko so se kolesarji z vlakom cijazili proti Novemu mestu, Stalin poklical v Kremlj jugoslovanskega poslanika in delegacijo, ki je bila prisla na pogovor, in jim ponudil pogodbo o tem, da bo spostoval neodvisnost, suverene pravice in teritorijalno celovitost dezele. Ze predtem je mogocni knez Pavle odpotoval v Grcijo. Mussolini je poklical k sebi Anteja Pavelica, sir John Dill je v Beogradu naletel na “zmesnjavo in otrplost”, nekje po svetu se je potikal Vinko Prelc in z grenkimi obcutki prebiral novice iz domovine, medtem ko se je Muc s kolesarji pripravljal, da postane vojak in da pomaga ubraniti ubogo domovino.
Mescanski politiki, draga moja, so bili vredni svojega mrescanskega imena: ce ze niso bili podkupjleni, so bili zbegani, neodlocni, brtez pravega vpliva. Francija je bila ze zdavnjaj na tleh. Stari hrvatski prebrisanec Vladko Macek je po padcu Cvetkoviceve vlade, v kateri je bil podpredsednik, igral na iste karte, samo na to pot drugace. Predsednik madzarske vlade se je kratko in malo ustrelil, medtem ko so se nemske cete ze prepeljevale skozi Madzarsko. Ko je Churchill nastopil 27. marca pred konzervativci in jim sporocil, da je “jugoslovanski narod nasel svojo duso”, je bilo to zelolepo receno, vendar prezgodaj, kar se tice nove vlade. Poleg tega je on takrat se zmedraj racunal s tem, da bi uspesna obrambna fronta na Balkanu utegnila pripraviti Nemce do tega, da bi svoj bes ohladili z napadom na Sovjetsko zvezo.
Ostareli Tacek je pasje nemiren begal po cestah in brez razloga zabevskal v tega ali onega. Niso mu disale vojaske uniforme, saj so smrdele poa naftalinu. Ocito mu ni bilo vsec, da so nakateri ljudje nosily domov iz zapuscenih vojasnic ali odprtih vojaskih skladisc tobak, moko, sladkor, dvopek, medtem ko je druge, te je bilo precej manj, zanimalo predvsem orozje. Vojska je ponekod porusila mostove, predore, skladisca in se umikala, se preden se je spustila v bitko. Ljudje so se pogosto opravicevali z besedami zakaj neki naj bi branili to usivo drzavo?
Komunisticni letak Proti kapitulaciji, izdan sredi marca, je oznanjal: “Te dni se odigravajo usode polni dogotki za vse narode Balkana. Imperijalisticni razbojniki iz obeh taborov – tako angleski kakor tudi nemsko-italijanski – so prenesli svoj krvavi bojni ples na Balkan, da bi na plecih malih balkanskih narodov poravnali svoje imperijalisticne racune…” Zgodovina ve povedati, da je bil letak natisnjen v skrivni tiskarni v Sadinji vasi in so ga potem clani patije ponatisnili na ciklostilu in razsirjali.
Samo kak mesec poprej je Slovenec zapel slavospev francoskemu marsalu Petainu, Zgodovina da mu bo priznala, zvestemu katoliku, eno od najcastnejsih mest v Pentheonu velikih drzavnikov.
Jost in kolesarji letaka niso dobili v roke, zato pa so dobro poznali vsebino. Novice so se prenasale iz ust do ust, opozorila od cloveka do cloveka, bridke izkusnje dvajsetih let so dodajale svoje. Zato pak so drugi sejali med ljudi obup, nezaupanje, strah. Poljska in Francija nista vzdrzali, mi kak bi? Kako neki? Nemska peta kolona je ze dolgo delovala, v glavnem nemoteno in nacrtno.
V Sloveniji je takrat, to moras vedeti, zivelo kakih tideset tisoc Nemcev, med njimi enajst tisoc Kocevarjev, poleg tega pa so zadnja leta, zlasti po Abschlussu, preplavljali dezelo nacisticni turisti in poslovni ljudje. Domaci Nemci so imeli svoje casopise, organizacije, obescevalne in teroristicne skupine in enotno vodstvo za vso Jugoslavijo. Oblasti so jih kdaj pa kdaj trje priojemale, po padcu Francije, ko se je zacela politika dobrikanja, pa vseskozi popustile. Tako so se lahko nemoteno imeli  za “mejne strazarje nemskega zivljenskega prostora na jugovzhodu”, kot je pisal njihov Volksruf. Nemski Reichssiherheitshauptamt je s svojimi uradi, podruznicami in agenti skrbel za to, da so vedili potrebam primerno, in segel s svojimi tipalkami v vse varnostne ustanove. Prosvetni minister je uveljavil numerus clausus za zidovske studente, snujoc sed druge protizidovske ukrepe.
Ko je neko jutro Jost opazil na stari na stari hisi s kredo napisano Sieg-Heil, prvi trenutek ni vedel, kaj ne bi to pomenilo.
Vojaske oblasti so bile razdelile sokolom nekaj orozja, da bi lahko organizirali vojasko vzgojo svojega clanstva, kmalu nato pa jim ga je banksa uprava pobrala.
Lencka je Jostu pripovedala, kako sta se v vinotocu dva neznanca pogovarjala o tem, da imajo Nemci seznam vseh pomembnejsih oseb s podrobnimi podatki o tem ali so naklonjeni Nemciji ali ne.
Slepa starka iz Trnovega je trdila, da sta se ji prikazala dva angela z ognjenima mecema, medtem je neka perica, ki je bila bolj vdana zganju kot pranju, videla repatico, kako je sredi noci zaorala po nebu nad mestom.
Mnogi so po dolgem obiskali sprovednico in obhajilno mizo, drugi spet so nenehno preklinjali vse, kar se je dalo prekleti.
Prodajalci casopisov so dozivljali zlate case, se na ves glas drli pop ulicah in se dostikrat norcevali iz razburljjvih novice. Nemir v mestu se jim je zdel zanimiv, kupci casopisov, ki so takoj zapicili oci  v naslove na prvi strain, bolj ali manj usekani.
Pijani mojster je pripovedal Maliku, da mu neznanec ponijal lep denar, ce bi mu narisal mrezo vodovodnih napeljav. Razjezil se je, odsel na policijo, tam pa so se mu smejali, saj je bil pijan in ne vedel povedati niti tega, kdo ga je za nacrt naprosil.
Ljubo je pripovedoval, da mladi Kocevarji odhajajo v Nemcijo in da so nekateri ze kot esesovci sodelovali v bojih v Nizozemski, Belgiji in Franciji ali pa se urijo v padalskih enotah.
Veliko Nemcev in nemcurjev  se je pred mobilizacijo poskerilo.
(изд. Mladinjska knjiga 1980 год. Љубљана)


No comments:

Post a Comment