III
Империјалистичките разбојниц и од обата табора...
го пренесоа својот крвав танц на Балканите
Леток „Против капитулацијата“
Draga moja, mnogo stvari iz
tistih crnih dni je zapisanih in pozabrljenih. Mnogo zapisanih in pozabljenih.
Mnogo zapisanih in nezapisanih in nepozabljenih.
Reka casa tece hitro in ne nosi
vseh svojih voda do morja. Mnopo se jih razgubi sporoma. Nekaj jih popijejo
ljude in zivali, nekaj tovarne, mlini, rasteline, zemlja. Nekaj jih zastane v
mlakah ali mrtvih rokavih, kjer zgnjijejo ali izhlapijo. Vcasih se tudi
osvobodijo in se znova strnejo z glavnim tokom. Kdaj pa kdaj podivjajo vse
naokrug, napojijo z nasiljem sleherno rec ali stvar, se nato umirijo in se kako
susno poletje komajda se plazijo po izpranem kamenju.
Malokdo bi danes se kaj vedel o storklji, ki je
ranjena tavala po razrusenem Beogradu, ali o medvedku, ki je s Kalemegdana ves
zmeden odhlacal k Donavi, bezec pred mestom, ki je gorelo in se kadilo nad
sedemnajst tisoc mrlici v razvalinah zaradi operacije “Kazen”, ce ne bi bil
trga v svojjih spominih zapisal sir Winston Churchhill.
Saj je se takrat le malokdo
vedel, kako so jugoslovanski politiki drug za drugim romali v Berchtesgaden in se med drugim dogovarjali,
da bodo z zelezniskim prevozom – kljub temo da so bili zeleznicarji proti –
omogocili nemskih vojski, da uspesno opravi operacijo “Marita”, kar je pomenilo
smrt sosede Grcije. Ko bi ne bilo nirnberskega procesa zoper nemske vojne
zlocince, kdo vec, ali bi poznali vsebino Hitlerjevega “Napotila st. 25”, kar
je takrat pomenilo uniciti Jugoslavijo vojasko
in kot naciionalno celoto, ali njegovega dopisovanja z italijanskim ducejem!
Jostova mati je progosto na pragu
cekala moza, da se vrne z dela, in se kar s praga pogovarjala s sosedami. Moj bog, moj bog, so nakatere obupane
ponavljale, kaj neki nas ceka? Jost
je materi svetoval, naj tega ne dela, naj ne spodbuja ljudi, ki zganjajo
paniko, in pri tem pozabil na pravo, na Milku, na knjige, ki so ga cakale, da
jih prebere.
Takrat, ko so v Ljubljani,
Beogradu in drugod studentje in delavci nastopili zoper pristop k Trojnemu paktu, so se pri Hitlerju
zbrali Goring, Keitel, Jodl, Ribbentrop. Tisto jutro 27. aprila so bili tudi kolesarji zbrani pred ljubljansko
univerzo, vsi razen Malika, ki ga ni bilo doma. Kricali so s Sovjetsko zvezo.
Policaji so bili mlahavi in brez pravega policijskega navdusenja. Mladi kralj
in general Simovic nista bila zagotovilo za to, da bi v dezeli vpeljali enake
svoboscine za vse in organizirali obrambo dezele tako, kot so ljudi zeleli.
Jezik mladih ljudi ne bil vec jezik katekizma, procesij in sprovednic. Se manj
jezik onemoglih prelinjevalcev ali sramotilcev. Slisati je bilo kot jezik
poplitike, ampak ne vladine, jezik upora, besa in pripravljenosti, o kateri
vlada ni hotela nic slisati. Ce so bile v njihovih ogorcenih in zanosnih mislih
tudi utvare, je kaj takega mogoce ocitati tudi Churchhillu samemu, ko je s
preprostim sestevanjem jugoslovanskih, grskih in turskih divizij prisel do
sklepa, da bi se bilo mogoce nemskemu prodiranju na jugovzhod ucinkovito
spreti.
Mrsav starcek iz Trnovega,
bolesno nagnjen k natancnosti, je vsak dan zapisoval beside, ki jih je
najveckrat slisal. Cez teden dni je obupan ugotovil, da v njegovi beleznici
nastaja slovarcek, v katarem kar mrgoli tujk: anglofil, boljseviki, fasizem, frankovci, imperijalizem, kapitulacija,
mobilizacija, ofenziva, revolucija, volksdeutscher…Starcek si ga je
ogledoval z nejevoljnimi ocimi in obcutki. Babilon, si je mislil, bog je zmesal
jezike ljudem.
“Grki ze dolgo hudo krvavijo,” je
nekega dne vzdihnil Jostov oce, ko je prebiral novice v Slovenskem narodu. “poleg tega so, kolikor vem, majhen narod. Od
Turkov pa ni kaj prida pricakovati. Glavo stavim, da ne bodo hodili po kostanj
v ogenj, ce jim ne bo treba. Zlasti pa ne za ljubljene Grke.”
Podobnega mnenja je bil tudi
Turek Bozicek. Tiste dni je namrec nenehoma krozil po mestu, popival, ogovarjal
zenske, ki so mu zdele pregresne, poslusal in napovedoval kot ze zdavnaj poprej
svetovni pokol.
Ko so se fantje dober teden zatem
odpravljali v prostovoljce, niso vedeli za brzojavko, ki jo je dan poprej
Churchill poslal predsedniku Simovicu, prepricujoc ga o tem, da se napad na
Jugoslavijo pospesno pripravlja in da bi bilo najbolje se pravi cas udariti
vsaj na Italijane v Albaniji, od koder naj bi bili podprali namsko prodiranje
iz Bolgarije proti zahodu.
In vendar je bilo vse to navzoce
v zraku, v mislih, v nemiru, v nestrpnosti, kakrsna je prevzela ljudi, v
pricakovanju, ki niso obetala nic dobrega.
Celo ljidje, ki so bili izrazito
obrnjeni navznoter ali so se zanimali samo zase, so se morali zaceti ozirati
okoli sebe. Vsak dan je prinesel kaj nobega in vse to novo se je na prvi pogled
zdelo usodno in nespremenljivo. Sem ter tja se je kdo spomnil na staro molitev kuge, lakote, vojske, resi nas o Gospod!
Vrtinec je bil tako silovit, da ni cisto nic zalegla zgodnja pomlad s soncem in
prvim zelenjem ali tolazljive beside vlade, ko je skusala miriti in prikrivati,
ne da bi mogle beside vzdrzati izkusnjo resicnosti za vec kot kak teden.
CE pogledat v zgodovinske knjige,
bos ugotovila, da je tisto noc, ko so se kolesarji
z vlakom cijazili proti Novemu mestu, Stalin poklical v Kremlj jugoslovanskega
poslanika in delegacijo, ki je bila prisla na pogovor, in jim ponudil pogodbo o
tem, da bo spostoval neodvisnost,
suverene pravice in teritorijalno celovitost dezele. Ze predtem je mogocni
knez Pavle odpotoval v Grcijo. Mussolini je poklical k sebi Anteja Pavelica,
sir John Dill je v Beogradu naletel na “zmesnjavo in otrplost”, nekje po svetu se
je potikal Vinko Prelc in z grenkimi obcutki prebiral novice iz domovine,
medtem ko se je Muc s kolesarji
pripravljal, da postane vojak in da pomaga ubraniti ubogo domovino.
Mescanski politiki, draga moja,
so bili vredni svojega mrescanskega imena: ce ze niso bili podkupjleni, so bili
zbegani, neodlocni, brtez pravega vpliva. Francija je bila ze zdavnjaj na tleh.
Stari hrvatski prebrisanec Vladko Macek je po padcu Cvetkoviceve vlade, v
kateri je bil podpredsednik, igral na iste karte, samo na to pot drugace.
Predsednik madzarske vlade se je kratko in malo ustrelil, medtem ko so se
nemske cete ze prepeljevale skozi Madzarsko. Ko je Churchill nastopil 27. marca
pred konzervativci in jim sporocil, da je “jugoslovanski narod nasel svojo
duso”, je bilo to zelolepo receno, vendar prezgodaj, kar se tice nove vlade.
Poleg tega je on takrat se zmedraj racunal s tem, da bi uspesna obrambna fronta
na Balkanu utegnila pripraviti Nemce do tega, da bi svoj bes ohladili z napadom
na Sovjetsko zvezo.
Ostareli Tacek je pasje nemiren
begal po cestah in brez razloga zabevskal v tega ali onega. Niso mu disale
vojaske uniforme, saj so smrdele poa naftalinu. Ocito mu ni bilo vsec, da so
nakateri ljudje nosily domov iz zapuscenih vojasnic ali odprtih vojaskih
skladisc tobak, moko, sladkor, dvopek, medtem ko je druge, te je bilo precej
manj, zanimalo predvsem orozje. Vojska je ponekod porusila mostove, predore,
skladisca in se umikala, se preden se je spustila v bitko. Ljudje so se pogosto
opravicevali z besedami zakaj neki naj bi
branili to usivo drzavo?
Komunisticni letak Proti kapitulaciji, izdan sredi marca,
je oznanjal: “Te dni se odigravajo usode polni dogotki za vse narode Balkana.
Imperijalisticni razbojniki iz obeh taborov – tako angleski kakor tudi
nemsko-italijanski – so prenesli svoj krvavi bojni ples na Balkan, da bi na
plecih malih balkanskih narodov poravnali svoje imperijalisticne racune…”
Zgodovina ve povedati, da je bil letak natisnjen v skrivni tiskarni v Sadinji
vasi in so ga potem clani patije ponatisnili na ciklostilu in razsirjali.
Samo kak mesec poprej je Slovenec zapel slavospev francoskemu
marsalu Petainu, Zgodovina da mu bo priznala, zvestemu katoliku, eno od najcastnejsih mest v Pentheonu velikih
drzavnikov.
Jost in kolesarji letaka niso
dobili v roke, zato pa so dobro poznali vsebino. Novice so se prenasale iz ust
do ust, opozorila od cloveka do cloveka, bridke izkusnje dvajsetih let so
dodajale svoje. Zato pak so drugi sejali med ljudi obup, nezaupanje, strah. Poljska in Francija nista vzdrzali, mi kak
bi? Kako neki? Nemska peta kolona je ze dolgo delovala, v glavnem nemoteno
in nacrtno.
V Sloveniji je takrat, to moras
vedeti, zivelo kakih tideset tisoc Nemcev, med njimi enajst tisoc Kocevarjev,
poleg tega pa so zadnja leta, zlasti po Abschlussu,
preplavljali dezelo nacisticni turisti in poslovni ljudje. Domaci Nemci so
imeli svoje casopise, organizacije, obescevalne in teroristicne skupine in
enotno vodstvo za vso Jugoslavijo. Oblasti so jih kdaj pa kdaj trje priojemale,
po padcu Francije, ko se je zacela politika dobrikanja, pa vseskozi popustile.
Tako so se lahko nemoteno imeli za
“mejne strazarje nemskega zivljenskega prostora na jugovzhodu”, kot je pisal
njihov Volksruf. Nemski
Reichssiherheitshauptamt je s svojimi uradi, podruznicami in agenti skrbel za
to, da so vedili potrebam primerno, in segel s svojimi tipalkami v vse
varnostne ustanove. Prosvetni minister je uveljavil numerus clausus za zidovske studente, snujoc sed druge
protizidovske ukrepe.
Ko je neko jutro Jost opazil na
stari na stari hisi s kredo napisano Sieg-Heil,
prvi trenutek ni vedel, kaj ne bi to pomenilo.
Vojaske oblasti so bile razdelile
sokolom nekaj orozja, da bi lahko organizirali vojasko vzgojo svojega clanstva,
kmalu nato pa jim ga je banksa uprava pobrala.
Lencka je Jostu pripovedala, kako
sta se v vinotocu dva neznanca
pogovarjala o tem, da imajo Nemci seznam vseh pomembnejsih oseb s podrobnimi
podatki o tem ali so naklonjeni Nemciji ali ne.
Slepa starka iz Trnovega je
trdila, da sta se ji prikazala dva angela z ognjenima mecema, medtem je neka
perica, ki je bila bolj vdana zganju kot pranju, videla repatico, kako je sredi
noci zaorala po nebu nad mestom.
Mnogi so po dolgem obiskali
sprovednico in obhajilno mizo, drugi spet so nenehno preklinjali vse, kar se je
dalo prekleti.
Prodajalci casopisov so
dozivljali zlate case, se na ves glas drli pop ulicah in se dostikrat norcevali
iz razburljjvih novice. Nemir v mestu se jim je zdel zanimiv, kupci casopisov,
ki so takoj zapicili oci v naslove na
prvi strain, bolj ali manj usekani.
Pijani mojster je pripovedal
Maliku, da mu neznanec ponijal lep denar, ce bi mu narisal mrezo vodovodnih
napeljav. Razjezil se je, odsel na policijo, tam pa so se mu smejali, saj je
bil pijan in ne vedel povedati niti tega, kdo ga je za nacrt naprosil.
Ljubo je pripovedoval, da mladi
Kocevarji odhajajo v Nemcijo in da so nekateri ze kot esesovci sodelovali v bojih v Nizozemski, Belgiji in Franciji ali
pa se urijo v padalskih enotah.
Veliko Nemcev in nemcurjev se je pred mobilizacijo poskerilo.
…
(изд. Mladinjska knjiga
1980 год. Љубљана)
No comments:
Post a Comment