Братко Крефт: ЦЕЉСКИ ГРОФОВИ

SLOVENSKO NARODNO GLEDALISCE V LJUBLJANI

 

Gledaliscki List DRAMA

1950-51

 

Bratko Kreft

CELJSKI GROFJE

 

Drama iz zivljenja srednjeveskih fevdalcev, katerim so tlacanili nasi predniki.

 

Scenograf: arh. Milos Hohnjec           Reziser: dr. Bratko Kreft

 

Herman II., grof celjski, zagorski, ortenburski, hrvatsko-slavonski ban, itd.

Friderik, njegov sin

Barbara, kraljica ogrska, njegova hci

Ulrik, sin grofa Friderika iz zakona z Elizabeto Frankopansko

Veronika, druga zena Friderikova

Jost, poveljnik celjskih cet

P. Gregor, minorit, Hermanov dvorski kaplan

Eneas Silvius Piccolomini, osebni tajnik drzavnega kancelarja Schlicka

Sodnik

Pravdac

Orozar

Padar

Pekovski mojster

Trgovec

Gvardijan celjskih minoritov

Glas kmeta

            Vojaki

 

Godi se v doljnem celjskem gradu leta 1428, ko je divljala na Ceskem vojna, s Husiti in je bila nemska drzava v velikih homatijah, kakor vsa Evropa. Anglija je bila v osvojevatelni vojni s Francijo, kjer se je v istem letu pojavila device Orleanska

 

Dusan Moravec:

DRAMA O TUJIH FEVDALCEV NA NASIH TLEH

 

Nova uprizoritev Kreftovih “Celjskih grofov” obuja vprasanje, ki je gotovo ze marsikoga zamikalo: zakaj je postala usoda the “srednjeveskih fevdalcev, katerim so tlacanili nasi predniki”, ena najvabljivejsih in najbolj razsirjenih snovi v nasi knizevnosti? Zakaj najdemo celjski motiv ze v nasi narodni pesmi in po njej pri Presernu, v drami ze v zgodnjem devetnajstem stoletju in od tam do danes se v najrazlicnejsih obdelavah?

Gotovo je eden izmed vzrokov ze vabljivost same dobe, ko je dosegla celjska vladavina svoj razcvet: Evropa vrocih politicnih trenj in verskih bojev, v katerih sta nasla smrt tusi Jan Hus in Jeanne D’Arc; voba dozorele renesancne culture in humanizma; doba, ko je “mescan ze prestopil grofovski prag in terjal svojo pravico” im je moc denarja naglo narascala.

Oblikovalce tega motiva v nasi knjizevnosti pa niso vabili le znacilni elementi dobe in vloga celjskih grofov v njej, ampak tusi in celo predvsem povrsen, pogosto sentimentalen in historicno gresen pogled na delez, ki ga imajo ti tuji fevdalci v nasi zgodovini. Ni toliko vazno, da so ovijali v sentimentalne koprene ljubezen grofa Friderika do kastelanke nizjega rodu, gre predvsem za to, da so – hote ali zaradi nepoznanja zgodovinskih dejstev in zgresne analize the dejstev – izkrivljali resnico o dejanjih in hotenjih Celjanov. To pa ne velja le za poskuse zgodnjih let, za osladno povest Josipine Turnograjske in za Jurcicevo igro, ampak tusi za tista dela, ki so bila med obema vojnama natisnjena ali urpizorjena: za Zupancicevo sicer zelo poeticno, vendar v dramaturskem pogledu slabotno in idealizirano liricno  tragedijo, kakor za Novacanovo nedokoncano triologijo z refrenom “Bog je cujec”.

Prav iz te zelje po neponarjeni zgodovinski resnici in hkrati iz otpora proti vsemu, kar je bilo prej o Celjanih napisanega v nasi literaturi, je zarasla Kreftova zdrava, na skrbno pretehtano zgotovinsko gradivo oprta, dramaturski srecno zgrajena drama o tujih fevdalcev na nasih tleh.

Kreft je tako z zgodovinskim uvodom kot z dramo samo dokazal, da celjski grofje niso bili in niso mogli biti to, za kar so jih hoteli narediti pred njim: nositelji slovenskega ali jugoslovanskega nacionalzma, velikasi, ki so stremeli za ustanovitvijo “jugoslovanske drzave” ze v srednjem veku, za kar so dajale zagovornikom take misli oporo Hermanove rodbinske vezi s srbskim knezom in bosanskem kraljem. Dokazal je, da so bili Celjski grofje tuji gospodarji, katerim je stoletja robotalo nase ljudstvo, tako kot so bili tuji gospodarji Habzburzani in drugi fevdalni oblastniki, katerih vpliv je zajemal tudi naso zemljo. Hkrati pa je opozoril na dejstvo, da fevdalizem sploh ni bil nositelj nacionalizma; to je postalo sele mescanstvo s svojim novim gospodarskim sistemom.

Na tej zdravi historicni prestoji je zgrajena Kreftova drama, prva verna in nepatvorjena slika Celjanov v nasi literaturi. In prav iz te osnove rasteta poglavitni odliki drame: vsekoz stvarni, z ostrim psiholoskim darom in zgodovinskim gradivom osvetljeni, krepko izrisani karakterji; prav tako ostra, zgoscena gradnja dejanja in dijaloga, ki doseze v tretjem dejanju svoj dramaturski in miselni vrh.

Karakteriji historicnih oseb nase drame, to se pravi liki celsjkih velikasev, ki smo jih ze nekajkrat srecali v knjigi in na odru, so dobili pri Kreftu v marsicem ostrejse, stvarnejse in v nekaterih primerih prav diametralno nasprotne poteze. Predvsem je Veronika “zdrava, krepka zagorska deklina”, kot oznacuje avtor ze njeno zunanjo podobo; s tem opisom se ujema njen samozavestni nastop pred sodiscem, njen energicni zagovor, v katerim ji tece beseda ostro in sprosceno, brez posebne skrbi za izraze, ki so pogosto kar presenetljivo krepki in naturni. Nasa Veronika trdno razodeva svojo zavest o tem, da je “njena pravica, biti grofica celjska”. Njena podoba je v nekaterih crtah mocno odmaknjnena z neznimi toni obarvani Veroniki prejsnjih obdelav, ceprav je ohranil Kreft njeno toplo clovesko jedro nedotaknjeno. S tem je ustvaril dragocen herosjki lik, ki v nekaterih prizorih vabi k primerjavi s prav tako samozavestno in s prav tako toplino ozareno podobo Shawove Svete Ivane.

Precej drugacen je tudi Kreftov Friderik.

…

 

            Drama “Grofovi Celsjki” oblikovno je i sadrzajno uzorna tragedija, a postaje satirom ako je gledamo geneticki i u vezi s tendecom nekih drugih slovenskih javnih radnika, koji iz grofova Celjskih silom htjedose stvoriti slovenske Dusane Silne, odnosno slovenske kraljeve Toimislave, (ili vjerojatno, bar u Hrvata, prilicno problematicne Zrinjske i Frankopane), i htjedose ih, da upotrebim Kreftovu rugalicu, “nacionalizirati”. S te perspective gledani, “Grofovi Celjski” postadose plamena savremena satira na propagatore te misli.

 

Angelo Cerkvenik u zagrebski reviji “Knjizevni horizonti” 1937 g.