Александер Беркман: ДАЛИ АНАРХИЗМОТ Е НАСИЛСТВО

Slisali ste, da anarhisti mecejo bombe, da verjamejo v nasilje in da anarhija pomeni nered in kaos.

Ni presenetljivo, da tako mislite. Tisk, priznica in vsakrsne avtoritete nam to vsiljujejo, in potiskajo v usesa. Toda mnogi med temi vedo vec, vedo za razloge, da vam ne povedo resnice. Bil bi ze cas, da jo slisite.

Prisegam, da vam bom govoril posteno in iskreno, saj sem tudi same den tistih anarhistov, ki jih proglasajo za privrzence nasilja in destrukcije. Torej moram vedeti, da nimam cesa skrivati.

“Ali anarhizem resnicno pomeni nered in nasilje?” se sprasujete.

Ne prijatelj, kapitalizem in vlada sta tista, ki pristajata na nered in nasilje. Anarhizem je povsem drugacen, pomeni red bez vlade in mir brez nasilja.

“Je to mogoce?” se vprasate.

Prav o tem se bomo zdalje pogovorili. Toa naprej hoce nas prijatelj izvedeti, ali so anarhisti metali bombe in se vcastih zatekli tudi k nasilju.

“To je!” vzklika vas prijatelj. “Tako sem tudi mislil.”

Toda ne smemo si dopustiti naglice. Ce so se anarhisti kdaj zatekli k nasilju, ali to potem nujno pomeni, da nasilje oznacuje anarhizem?

Postavite si to vprasanje in si pokusite posteno odgovoriti.

Ko mescan (obcan) oblece vojasko uniformo, bo morda moral metati bombe in uporabiti nasilje. Ali boste tudi v tem primeru trdili, da ta mescan (obcan) zagovarja nasilje?
Srdito boste zamerili tako primerjavo. Odgovorili boste, da to preprosto pomeni, da je lahko clovek  v dotocenih okoliscinah prisiljen uporabiti nasilje. Lahko se zgodi, da je taj clovek democrat, monarchist, socijalist, boljsevik ali anarchist.

Spoznali boste, da se to nanasa na vse ljudi in vse case.

Brut je ubil Cezara, ker se ja bal, da bi utegnil njegov prijatelj izdati republiko in postati kralj. Brut ni Cezarja “ljubil nic manj, kot je ljubil Rim”. Toda Brut ni bil anarchist. Bil je lojalen republikanec.

Po ljudskem izrocilu je Wilhelm Tell ustrelil tirana, da bi svojo dezelo lahko osvobodil pritiska. In Tell ni nikoli slisal za anarhizem.

Te primere sem navedel zato, da bi prikazal dejstvo kako so se ze v pradavnih castih despoti srecavali z usodo iz rok uzaljenih ljubiteljev svobode. Ti ljudje so bili uporniki proti tiraniji, vecinom domoljubi, demokrati ali republikanci, vcasih tudi socijalisti, ali anarhisti. Njihova dejanja so predstavljala individualen upor zoper krivice in hudelstvo. Anarhizem s tem ni v nikakrsni zvezi.

V stari Grciji so uboj despota v dolocenem obdobju pojmovali kot nejvecjo vrlino. Moderni zakon taka dejanja obsoja, toda vse kaze da so clovekova custva ob takih primerih ostala enaka, kakor so bila takrat. Svetovna zavest po uboju ne cuti bremena. Tudi kadar javnost takega dejanja ne opravici, clovecansko srce oprosca in se, zelo naskrivaj, veseli takih dejanj. Ali ni bilo na tisoce mladih amerisckih dmoljubov pripravljenih ubiti neskega cesarja, ki je bil po njihovom mnenju, odgovoren za zacetek prve svetovne vojne? Ali ni francosko sodisce pred kratkim oprostilo cloveku ki je ubil Petljuro zato da bi masceval tisoce moz, zena in otrok, ki so umrli v pogromu proti Zidom iz juzne Rusije?

V vsaki dezeli, v vsakem obdobju so uboji tiranije; ziveli so mozje in zene ki so ljubili svojo domovino v toksnih meri da so zanjo zrtvovali celo svoje zivljenja. Pogosto so bili to ljudje ki niso bili vkljuceni v politicne stranke oziroma privrzenci politicnih stalisc, bilo so enostavno le nasprotniki nasilja. Vcasih so bili to religiozni fatatiki, kot recimo goreci katolik Kullman, ki je skusal ubiti Bismarcka, ali zavedna navdusenka Charlotte Corday, ki je v casu francoske revolucije ubila Marata.

V Zduzenih drzavah Amerike so individualno ubili tri presednike. Leta 1865 je juzni democrat John Wilkes Botha ustrelil  Lincolna; 1888 je republikanec Charles Jules Guiteau ubil Garfielda, medtem ko je McKinleya leta 1901 ubil Leon Czolgosz. Med temi je samo eden anarchist.

V dezeli, kjer je najvec zatiranja, so uboji tiranov tudi najbolj pogosti. Vzemino na primer Rusijo. Ob popolni prepevedi govora in tiska v carizmu ni bilo drugega nacina proti despotskemu rezimu kot tad a so v srce Tirana polozili “strah bozji”.

Ti mascevalci so bili najpogosteje sinovi in hcere najvisega plemstva, mladi idealisti, ki so ljubili svobodo in ljudstvo. Ker so bili vse druge poti zaprte, so bili prisiljeni uporabiti pistolo in dinamit v prepricanju. Da bodo tako ublazili teskobne represivne okoliscine v svoju dezeli. Znani so bili kot nihilisti in teroristi. Le – ti ni so bili anarhisti.

V novejsem casu so bila individualna dejanja pogostejsa kot v preteklosti. Sufrazetke v Angliji so se na primer pogosto zatekale k temu, da bi propagirale in uresnicevale svoje zahteve za iste pravice. Po vojni so v Nemciji ljudje z najbolj konzervativnimi nazori uporabljali take metode v upanju, da bodo lahko ponovo vzpostavili kraljevino. Clovek ki je ubil pruskega financnega ministra Karla Ersberga je bil monarchist; tudi Waltera Rathenaua, ministra za zunanje zadeva, je ubil clan iste politicne stranke.

Razlog, rezincni vzrok ali vsaj izgovor za Prvo Svetovno vojno je bil uboj avstriskega prestolonaslendika; ubil ga je srbski domoljub, ki se nikoli ni slisal za anarhizem. V Nemciji, na Madzarskem, v Francijji, Italiji, Spaniji, na Portugalskem in v vsaki drugi evropski drzavi so se ljudje najrazlicenjsih politicnih nazorov zatekali k nasilne dejanjem, ce ne omenimo neomejenega politicnega terorja, ki so ga izvajale organizirane skupine kot so bili fasisti v Italiji, Ku Klux Klan v Ameriki in katoliska cerkev v Mehiki.

Torej vidite, da anarhisti nimajo monopola nad politicnem nasliljem. Stevilo takih dejanj je pri anarhistih zanemarljivo majhno v primerjavi s tistimi, ki so jih izveli pripadniki drugacnih politicnih prepricanj.

Res je da je bilo v vsaki drzavi, v vsakem socijalnem gibanju nasilje del boja ze od pradavnih casov. Celo Nazarenski, ki je prisel pridigat evangelij miru, je uporabil nasilje zato, da bi iz hrama pregnal menjalca denaja.

Kakor sem ze povedal, anarhisti nimajo monopola nad nasiljem. Nasprotno, anarhizem uci in govori o miru in harmoniji, nenapadanju in o svetosti zivljenja in svobode. Anarhisti so humani, kakor je human ostali del clovestva, morda jos bolj. Obcutljivi so za slabo in krivicno, hitrejsi so pri obsodbi zatiranja in jih zato ob kakem izrazanju protesta z nasilnim dejanjem ne moremo vedno izkljuciti. Toda taka dejanja so izraz individualnega temperamenta in ne neke dolocene teorije.

Lahko bi vprasali, ali cloveka k nasilnim dejanjem ne privedejo revolucionarne ideje? Sam ne mislim tako, saj smo videli da so metode nasilja uporabili tudi ljudje z najbolj konzervativnimi nazori. Ce ljude povsem nasprotinih politicnih nazorov delajo iste stvari, je tezko razumno reci da so njihove ideje odgovorne za taka dejanja.

Podobni rezultati imajo podoben vzrok, toda tega vzroka ne smemo iskati v politicnem prepricanju; prej ga moramo iskati v individualnem znacajo in splosnem odnosu do nasilja.

“Morda imate prav glede znacaja”, porecete.

“Vidim da revolucionarne ideje niso vzrok nasilnih politicnih dejanj, sicer bi jih izvajal vsak revolucionar. Toda ali taka stalisca do dolcene mere ne opravicujejo tistih, ki taka dejanja izvajajo?”

Na prvi pogled je to morda res. Toda ce premislite, vidite da je ta ideja povsem zresena. Najboljsi dokaz za to je dejstvo da se anarhisti, ki imajo povsem identicna stalisca o drzavi in nujnosti njene ukinitve, pogosto ne ujamejo ob vprasanju nasilja. Tako anarhisti, privrzenci Tolstoja, vecinoma pa tudi individualisticni anarhisti, obsojajo politicno nasilje, medtem ko ga drugi anarhisti izvajajo, a go vsaj opravicujejo oziroma zagovarjajo.

Pomebno je tudi dejstvo da je mnogo anarhistov, ki so vcasih verjeli v nasilje kot sredstvo propaganda, spremenilo misljenje in takih metod ne odabravajo vec. Tako so v docenem obdobju anarhisti izvajali individualna nasilna dejanja, znana kot “propagandne akcije”. Niso pricakovali da bodo s tem spremenili drzavo in kapitalizem v anarhizem, prav tako niso verjeli, da bi z uboji despotov lahko ukinuli despotizem. Ne, terorizem so pojmovali kot sredstvo mascevanja za krivice nad ljudstvom, s cimer so zanesli strah med sovraznike in opozorili na slabosti, protiv katerim so bila teroristicna dejanja naperjena. Vecina anarhistov danes ne verjame vec v “propagandne akcije” in ne odobrava takih dejanj.

Iz izkusenj vedo da, ceprav so bile morda te metode upravicene in koristne v preteklosti, so v sodobnih zivljenskih okoliscinah nepotrebne in cello pogubne za sirenje njihovih idej. Toda njihove ideje osatajajo iste, kar pomeni, da ni anarhizem oblikoval njihovih stalisc do nasilja. To je dokaz da v nasilje ne void dolocena ideja ali “izem”, marvec ga povzroce drugi razlogi.

Zato moramo za ustrezno obrazlozenje pogledati se drugam.

Videli smo da politicnih nasilnih dejanj niso izvajali samo anarhisti, socijalisti, in razlicni revolucionarji, marvec tudi domoljubi, nacionalisti, demokrati in republikanci, sufrazetke, konzervativci in reakcionari, monarhisti in rojalisti, pa cello religiozni in goreci kristijani.

Zdaj vemo da na njihova dejanja ni mogla vplivati neka dolocena podobna ideja ali “izem”, ker so najrazlicnejse ideje in “izmi” povzrocili enaka dejanja. Kot razlog sem navedel znacaj in splosnostalisce do nasilja.

V tem je tudi uganka. Kaj je splosno stalisce do nasilja? Ce bi lahko na to vprasanje tocno odgovorili, potem bi nam bila vsa stvar takoj jasna.

Ce smo posteni, potem moramo priznati da vsi verjamemo v nasilje in ga tudi izvajamo, pa ce ga pri drugih se tako obsojamo. V bistvu vse institucije, ki jih podpiramo, in celotno zivljenje danasnje druzbe temeljajo na nasilju.

Kaj je to, kar imenujemo drzava? Ali ni to le organizirano nasilje?

…

(1927)